Zgodovina gledališča v KUD-u Cerkno

Zbrali smo se, da bi igrali, da bi počeli neumnosti, in da bi izživeli svojo otroško domišljijo. Bilo je to leta 1998. Skupina mladih nadebudnežev se je zbrala v takrat še stoječi kinodvorani, kakor so jo imenovali, čeprav že dolgo ni več služila svojemu namenu, se pravi gledanju kinopredstav.

Bilo je veliko vprašanj, kaj naj bi počeli, kako naj bi začeli in padla je zamisel … nenavadna že od samega začetka … kot je bila nenavadna skupina, ki je začela svojo pot. Skupek popolnoma različnih osebnosti, ki jih je družila ljubezen do igre. Kakorkoli že, govor je bil o ideji … parodija pravljic – pravljična parodija. Nastala je naša prva igra, ki je nosila naslov primeren času nastajanja, tranzicije in privatizacije. Odločili smo se namreč odpreti novo »firmo«, ki smo jo poimenovali Štefka d.o.o. …

Bil je začetek, nikarte misliti, da je bil lahak, nasprotno, lili smo krvavi pot, neizkušeni, nekateri sicer manj, drugi bolj, bilo je vredno. Vsake kapljice, ki je pordečila naša lica, nevajena tolikšne pozornosti, tolikih pogledov.

Kmalu je minilo prvo leto in že se je pisalo 1999, bili smo pregnani iz kinodvorane. Leto ljubezni, bogatih in lepih, vsaj na slovenskih komercialnih televizijah. Kaj storiti boljšega, kot narediti še lastno telenovelo, ali žajfasto nadaljevanko. Ali še bolje, prikazati kako take nadaljevanke nastajajo na samosvoj humoren način. Igro smo poimenovali Klotilda, naslov nosi po glavni osebi snemajoče se nadaljevanke, kot je navada pri vseh podobnih nadaljevankah. Pot nas je vodila daleč naokrog, spet smo stopili k sosedom, vse do Čedada, na Čedajski Mittelfest – točneje na otroški del Mittelfesta, ki se imenuje Mittelteatro.

Ni pa bila Klotilda naša edina igra s katero smo se predstavili Italijanski publiki. Prišel je namreč Un dan, pisalo se je leto 2001, naš prvi skoraj pravi mjuzikl, ki je nasmejal še širšo publiko. Med drugim smo se predstavili na Čipkarskem festivalu v Idriji in dnevu teric v Davči. Bila je tudi naša prva predstava, v kateri se je pojavila oseba, ki je skozi celotno igro govorila v domačem narečju, kar ji je dalo še poseben čar. Mislili smo, da bo zato igra težje razumljiva za občinstvo izven meja Rovtarske narečne skupine, pa smo se ušteli …

Naenkrat smo postali kavboji in smo šli na ulico. Že dolgo namreč v Cerknem ni bilo primerne dvorane. Kjer je volja, je pot. Šli smo v mestece Taun Gree, imeli svojo prvo turnejo Gouce tour, turnejo po okoliških krajih … Imeli pa smo tudi svojo prvo vseslovensko turnejo, ki je potekala od Nove Gorice, prek Ajdovščine do Ptuja … Vedno več oseb tudi govori Cerkljansko narečje, zapleti so vse večji, sprejemi prisrčnejši, vabila … Bilo je leto 2002!

Konec leta 2002 pa smo že predstavili novo igro, ki je nekakšno nadaljevanje igre iz leta 2001, pa vendar je še bolj samosvoja, vsakič drugačna. Z vsemi ostalimi igrami jo druži le ena stvar, slišati je malo, pa vendar brez te stvari ne bi stali inu obstali, njen namen ostaja isti … isti namenu ostalih iger … nasmejati ljudi … Nosi pa naslov Fulawž – druč un dan …

Goreli so gradovi in gorela je ljubezen v letu 2003. GRADišče, ki temelji na Bevkovem romanu Človek proti človeku, zahteven projekt, ki še vedno ni popolnoma dokončan in po našem okusu.

Da pa ne bi ostali le na vasi, se je vse skupaj preselilo v gozd, ko se je na Primorskem bil boj za obstanek. Majhna skupina Partizanov se je ob jezeru odpravila na težko pot. Vsepovsod preži nevarnost, ki pa je premagljiva. Poleti 2004 je prepričala publiko na mednarodnem pouličnem festivalu Ana Desetnica, kjer ji je le-ta podelila nagrado za najboljšo domačo predstavo.

V letu, ki je sledilo so se na splavih znašle e-mone in vsaka po svoje iskale svojo pot do morja, ki jim jo je kazala Zvezda Danica. Predstava, ki je bila prva predstava na Ani Desetnici 2005 in je gostovala tudi na mariborskem Lentu.

Glavni trg in klopca. Jesen 2005. Na klopci trije upokojenci, ki se jim občasno pridruži tudi prikupna upokojenka. Sprašujejo se KADU? Predstava, ki je še kar aktualna in se ukvarja s temami, ki nikoli ne umrejo. O pozabljenih, odrinjenih na drugo stran sveta. Ne pustijo se odgnati, ampak se vam pridružijo in skupaj z vami praznujejo. Trideset ponovitev, še vedno premalo.

Skupni projekt z Godbo na pihala Eta Cerkno poleti 2006. Uličnogledališka predstavitev filmske glasbe. Veliko ljudi, še večji aplavz in največ smeha. Koncert s Pleh banda.

Kdo je v resnici ovca in kdo pastir v letu 2006? Tisti, ki mleko daje, ali tisti, ki ga predela. Pastirj, ki si neskončno želi Cislu mlika, v svoji zagnanosti pozabit na svet okrog sebe in se znajde v situaciji, ki izpade tragično in komično hkrati. Je še vladar svoje usode? Se je ona kruto poigrala z njim.

In zdaj, kdo ima pravo moč v letu 2007? Lamk ne ve, kam bi šel, tudi Medved ne. Nihče, mogoče pa to ve Guoba ali kmet Juže.

V letu 2008 smo začeli graditi "novo" domovino in si prepevali pesem: "Lepo je v naši domovini biti mlad".

Prišlo je leto recesije in na njenih valovih so pirati leta 2009 iskali Kapna.

Mi se ne pustimo in ustvarjamo naprej, nekaj na ulici, nekaj doma, nekaj v naših mislih. Še vedno hočemo napredovati, še vedno le naprej. In vsepovsod odmev smeha.